Vrednote in moralne norme v naših krajih skozi čas

Bližal se je četrtek, 12. 3. 2020, ko smo se v okviru Mreže šol parka Škocjanske jame pripravljali, da kot vsako leto izvedemo sklepno predstavitev raziskovalnega dela učencev v počastitev žensk in mater na Biosfernem območju Kras in porečju Reke v Promocijsko-kongresnem centru Pr Nanetovh v Matavunu. Poizvedovalni klici po šolah o odločitvi za sodelovanje, vsebinah, sodelujočih so bili že izvedeni, slavnostni gostje in avtobusni prevozi dogovorjeni, prevzem gradiva za postavitev razstave je bil v polnem teku, … Zaradi razglašene epidemije Covid-19, v ponedeljek, 9. 3. 2020, popoldne direktor JZ PŠJ sprejme odločitev, da se vsi dogodki od tega dne naprej odpovedo. Po bežnem razmisleku o preložitvi dogodka na poznejši datum, je še isti dan v dogovoru z ravnateljicami sprejeta odločitev, da predstavitev izvedemo virtualno. Vloženo delo je preobsežno in tema preveč pomembna, da bi vse skupaj romalo na smetišče zgodovine. Vrednote in moralne norme v naših krajih skozi čas je pod drobnogled vzelo sedem od osmih šol naše mreže. Naša letošnja gostja je bila Mirna Buić iz koprskega Kulturno izobraževalnega društva PiNA.

Vrednote so neločljiva sestavina organizacije življenja posameznika ali skupine ljudi in govorijo o tem kaj je zaželeno. Posameznik vrednote sprejema preko norm oziroma pravil obnašanja, delovanja ljudi v družbi. Ta pravila so lahko običajna, pravna, religiozna ali moralna. Morala daje pomen, vrednost obnašanju posameznika ter smisel njegovi družbeni aktivnosti. Moralne norme delimo na krajevno pogojene ali splošno veljavne. Krajevno pogojene delimo na tiste, ki veljajo za posameznika in njegovo ožjo skupnost ter se razlikujejo glede na starost, spol, družbeni položaj, lokalno pripadnost itd., ter na tiste, ki veljajo za tujce in pripadnike širše skupnosti.

Naše šole so letos raziskovale kakšne vrednote in moralne norme skupnosti in posameznikov smo poznali v naših krajih skozi čas in kakšno vlogo so pri njihovem ohranjanju in udejanjanju imele oziroma imajo ženske.

Učenci 7. do 9. razreda Osnovne šole Podgora Kuteževo so pod mentorstvom Jane Smajla in Nine Kalc na podlagi anket raziskali razlike med tremi generacijami Kočancev, tj. učenci, starši in starimi starši, v ocenjevanju najpomembnejših dobrih lastnosti človeka (poštenost), najhujših napak v človeškem značaju (nepoštenost), vzornikov (stari starši zgodovinske osebnosti, starši in učenci športniki), najpomembnejših vrednot (stari starši mir, starši in učenci zdravje) in največjih nesreč, ki lahko doletijo človeka (stari starši in učenci vojna in lakota, starši bolezen). Ugotovili so, da bistvenih medgeneracijskih razlik ni. Vidne so le razlike pri izbiri vzornikov ali največjih nesreč med mlajšimi in starimi starši, otroci in starši pa imajo zelo podobne poglede. Sklenili so, da bi to lahko bilo povezano s tem, da so starši velikokrat vzorniki in oblikovalci mnenj. Iz raziskav so obenem zaključili, da so bili včasih najbolj spoštovani tisti, ki so pomagali drugim, izobraženi in delavni ljudje, danes pa tisti, ki so premožni in iznajdljivi. Na vasi je v preteklosti za napako posameznika odgovarjala in trpela cela družina. Otroke so zelo kaznovali. Ženske niso bile enakopravne in so morale marsikaj potrpeti. Kljub temu, da je danes veliko bolje, so se vsi vprašani strinjali, da so moralne norme spreminjajo na slabše.

V Osnovni šoli Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice so terensko raziskavo o vrednotah in moralnih normah svojih babic na Bistriškem izvedli učenci 6. do 8. razreda pod mentorstvom Nadje Baša in Vere Frank. Ob tej priložnosti so izdelali tudi plakat. Babice so izpostavile več vrednot. Najbolj izstopa delavnost, ki je bila po večini vezana na delo na polju in v gozdu. Zelo spoštovane so bile vojne vdove, ki so same skrbele za družino, živino, hišo in opravljale tudi najtežja dela. Ljudje na Bistriškem so v preteklosti preživeli večino svojega časa v naravi in jo spoštovali veliko bolj kot jo mi dandanes.  Ker so bili časi težki, je bila zelo cenjena iznajdljivost in marljivost, ki je omogočala preživetje. Velika sramota je bila izguba premoženja. Bali so se vojne in lakote. Za pusta so sramotili neporočena dekleta. Na vrata so jim nabili lesene deske in jih posuli s pepelom. Pomembna je bila medsebojna pomoč. Cenili so ročne spretnosti. Moški je nekaj veljal, če je bil dober kosec ali drvar. Dekleta niso smela biti ošabna in vzvišena. Če je dekle odklonilo ples fantu, so jo zaklenili v posebno sobo, kjer je ostala dokler je ni kak fant odkupil. Otroci so morali ubogati in niso smeli reči ne. Spoštovali so domovino in svojo zemljo.

Učenci Osnovne šole Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice so vrednote in moralne norme na Bistriškem raziskovali skozi sporočilnost fačualka nekoč in robčka danes. Prvošolčki iz podaljšanega bivanja so pod mentorstvom Laure Novak in Ane Rozman nošnjo robčkov predstavili na čisto poseben likovni način. Tretješolci so pod mentorstvom Nevice Iskra obarvali robčke iz blaga. Učenci 6. do 9. razreda so pod mentorstvom Anice Brožič, Nine Močilnikar Sedmak in Tine Tomšič na ogled prinesli dragocene robčke za različne priložnosti iz katerih so si ljudje med drugim naredili delovno pokrivalo ali pa igračo v obliki miške. Terensko raziskavo so opravili učenci 3. razreda in njihovi starejši kolegi iz 6. do 9. razreda. Fačualki iz blaga so nekoč pričali o naslednjih vrednotah: higieni, zdravju, natančnosti, vztrajnosti, delavnosti, skrbnosti, dobrosrčnosti, pobožnosti, premožnosti, solidarnosti, veselju, igrivosti in skrbi za okolje. Moški niso smeli imeti ženskega robčka, ker bi se osmešili in obratno. Otroci so imeli otroške robčke. Danes so robčki papirnati, kar je povezano z nepotrebno porabo denarja, smetmi in onesnaževanjem. Če je bil robček nekoč cenjen in ga je obvezno moral imeti vsak pri sebi, pa je danes v šoli veliko učencev brez robčkov. 

Svoje umetnine so na razstavo prinesli tudi prvošolčki Osnovne šole Košana, ki so na temo vzgoje in ustrahovanj otrok na območju šolskega okoliša v preteklosti ustvarjali pod mentorstvom učiteljice Barbare Škabar. Učenci 1. do 4. razreda pa so se pod mentorstvom Barbare Škabar, Marije Mršnik, Katje Čekada in Mojce Žnidarčič med starejšimi vaščani in sorodniki v Košanski dolini pozanimali o vsem tem in še čem. Zvedeli so, da so otroke vzgajali s pregovori, opomini in zastraševanji ob posameznih prekrških. Rekli so: »Če se ne boš učil, boš šel v kurnike kokoše hranit.« ali: »Če ne boš priden, bo prišel babec s črno vrečo in te vzel.« ipd. Kaznovanje se je v šoli izvajalo med drugim s palico, klečanjem v kotu, navitimi ušesi, doma pa s kuhalnico ali šibo po riti in prepovedjo z izhodi. Danes v šoli kaznujejo zgolj z opomini, ukorom, izključitvijo, doma pa s prepovedjo risank, televizije, računalnika, … Otroke se je vzgajalo s poudarkom na spoštovanju, vrednotah, oliki, ubogljivosti, marljivosti, … Danes ustrahovanje in fizične kazni veljajo za zastarele vzgojne prijeme. Starejšim so bili vzorniki očetje, matere, starejši fantje in dekleta iz vasi. Vzorniki že 60-letnikov in manj pa so bili športniki, pevci, … Če se materam in ženam nikoli ni toleriralo zapravljanje, popivanje, zanemarjanje družine, pa so moškim to v preteklosti tolerirali, a danes ni več tako.    

K sodelovanju pri letošnjem raziskovalnem delu v počastitev dneva žena so pristopili tudi učenci Osnovna šola Rudija Mahniča Brkinca na Pregarjah. Na razstavo so na ogled prinesli posebne izdelke učencev 1. do 6. razreda, ki so ustvarjali pod mentorstvom Dolores Zadel na temo vrednot in moralnih norm vezanih na sodelovanje in pomoč v Brkinih. Učenci višje stopnje pa so pod mentorstvom Tanje Šuštar opravili raziskavo v svojem šolskem okolišu.

Tudi na Podružnični šoli Vreme so se pod mentorstvom Andreje Perhavec Čok in Petre Pugelj Peca vsi učenci od 1. do 4. razreda poglobili v raziskavo o vzgoji v Vremski dolini nekoč in danes. Doma so s pomočjo staršev in starih staršev izpolnili vprašalnike, na šoli pa so gostili upokojeno učiteljico Aleksandro Cerkvenik (1946) ter gospo Štefko Zrnec (1928), ki sta jima povedali še marsikaj zanimivega. Naredili so tudi likovne izdelke na temo. Anketiranci stari do 10 let, do 50 let in nad 70 let so vsi povedali, da je v Vremski dolini vselej mati tista, ki se najbolj posveča vzgoji. Razlike v vzgoji med fanti in dekleti so (bile) predvsem posledica delitve dela in dejstva, da so fantje bolj »lumpi« kot punce, zato so tudi vzgojni prijemi pri njih (bili) hitrejši. Zanimivo je, da mlajši premožnejše ocenjujejo za bolj nevzgojene, med tem ko naj bi bili revnejši kar vzgojeni. Nekoč so otrokom pojasnjevali kaj je prav in kaj ne s pogovori in zgledom ob stikih z ljudmi in med opravili. Veljalo je, da »dvakrat premisli, enkrat govori, trikrat premisli, enkrat stori«. Učiteljica Aleksandra in gospa Štefka danes pogrešata medsebojno tovarištvo, pomoč, slogo, odgovornost do svojega dela in spoštovanje drugih. Ocenjujeta, da je danes več pohlepa in premalo vztrajnosti.

Letošnji pregled problematike po posameznih mikrolokacijah našega biosfernega območja smo sklenili z Osnovno šolo dr. Bogomirja Magajne iz Divače, kjer so se letošnje teme lotili kulinarično, likovno in raziskovalno. Učenci vrtnarskega krožka drugega do petega razreda so pod mentorstvom Barbare Jazbec pekli kruh, kot simbol največje človeške vrednote, pravijo. Učenci raziskovalnega krožka četrtega in petega razreda so pod mentorstvom Danile Gerželj izdelali hiško vrednot. Mladi raziskovalci iz 8. razreda pa so vrednote na divaškem nekoč in danes preučevali pod mentorstvom Mirjam Trampuž.

Raziskovalno delo mreže šol smo sklenili z nagovorom Mirne Buić iz koprskega Kulturno izobraževalnega društva PiNA o pomenu vključevanja, razumevanja drugih in medkulturnega dialoga s priseljenci. Gre za področje, ki je tesno povezano z vrednotami in moralnimi normami družb, kajti edino pozitivne vrednote in moralne norme tako večinskega prebivalstva kot priseljencev lahko zagotovijo dolgoročno kakovostno bivanje celotne družbe in mir na svetu. Predavateljica je učencem v video posnetku razložila, da so migracije oziroma selitve družben pojav star kot je staro človeštvo. Gre tako za zgodovinski kot sodoben pojav. Razlogi za selitev so lahko politični, ekonomski, selimo se zaradi študija, vojn, naravnih katastrof. Danes v ZDA živi 250.000 Slovencev in njihovih potomcev, 30.000 jih živi v Argentini, 40.000 v Kanadi itd. Obenem so se v Slovenijo že v 70. letih 20. stol., zaradi primanjkovanja delovne sile, priseljevali delovni migranti iz držav nekdanje Jugoslavije. V 90. letih so se zaradi vojne v Slovenijo priselili begunci iz Bosne in Hrvaške. 2018. se je v Slovenijo priselilo 28.455 oseb iz držav nekdanje Jugoslavije, Bolgarije, Italije, Rusije, Ukrajine, Azije in Južne Amerike. Poudarila je, da je proces vključevanja priseljencev, ki je vselej dvosmeren (daj-dam), velikega pomena, saj vodi v popolno in enakovredno včlanitev priseljencev v lokalno skupnost. Je bistven za sobivanje, ustvarjanje raznolike družbe blaginje in ima potencial ustvarjanja trajnostnega razvoja družbe. Priseljenci namreč pozitivno vplivajo na ekonomsko, družbeno in kulturno življenje v Sloveniji. Pri tem pa je pomemben medkulturni dialog, tj. spoznavanje, razumevanje drug drugega in sobivanje. Izpostavila je zgodbo mladoletnika brez spremstva, sedaj 17-letnega Erfana Gulzarija, ki je v Slovenijo prišel pred tremi leti potom Irana, Turčije in Grčije sam z bratrancem. Ostal je v Ljubljani, kjer pravi, da se počuti bolj varno. Z obiskovanjem šole mu je postalo vse lažje. Končuje prvi letnik mehatronike. Po treh letih, se je življenja v Sloveniji navadil. Od slovenske hrane najraje je joto in kremšnito. Pravi, da so povsod dobri in slabi ljudje. In nam polaga na srce, da ljudi ne smemo soditi po videzu. Ko razmišljamo kako bi lahko prispevali k boljšemu vključevanju priseljencev v lokalno okolje, Mirna svetuje, da se vprašamo v kakšno skupnost, bi se sami radi priselili, kako bi želeli, da se domačini z nami obnašajo. Predlaga, da priseljenca spoznamo in omogočimo, da on spozna nas, smo mu v podporo pri razumevanju jezika in ostalih opravilih, lahko tudi organiziramo dogodke, ki omogočajo medsebojno spoznavanje, predvsem pa, postanimo z njimi prijatelji.