Podnebne spremembe, ogljični odtis in zbornik za nizki štart Mreže šol parka Škocjanske jame v leto 2019
V četrtek, 17. 1. 2019, smo z mentoricami Mreže šol PŠJ prisluhnili predavanju slovenskega gozdarja, okoljevarstvenika, tabornika in alpinista Jerneja Stritiha o podnebnih spremembah, njihovih posledicah in prevzemanju odgovornosti za nastalo situacijo s strani posameznikov, skupnosti in držav. Polni novih informacij in idej smo se na koncu srečanja z mentoricami veselili še izdaje zbornika ob minuli 15. obletnici delovanja naše mreže.
Živimo in trenutno kot vrsta dominiramo na majhnem planetu, ki je zelo občutljiv, pravi gospod Stritih. Naša atmosfera je le par kilometrov debela plinska plast, ki zagotavlja vodni krog brez katerega ni življenja kot ga poznamo. Toplogredni plini v atmosferi kot so npr. ogljikov dioksid (najpomembnejši antropogeni toplogredni plin), metan in dušikov oksid (nastajata predvsem v kmetijstvu), večinoma dopuščajo vstop kratkovalovnega sevanja Sonca, vendar vpijajo del izhajajočega dolgovalovnega sevanja in tako segrevajo zrak ter zagotavljajo, da je povprečna temperatura na Zemlji 15 stopinj Celzija, seveda če je količina teh plinov ustrezna. Temu pravimo učinek tople grede. Brez atmosfere bi bila Zemlja pust planet s povprečno temperaturo površja okrog - 18 stopinj Celzija, razloži. Povečanju izpusta toplogrednih plinov v ozračje sledi višanje povprečne temperature planeta in pojav podnebnih sprememb.
Naš zaveznik pri vzdrževanju obstoječega planetarnega podnebnega sistema so morja, reke, mokrišča, gozdovi oziroma rastline, ki nase vežejo CO2 iz ozračja. Ravno ti ekosistemi pa so zelo pogosto podvrženi uničevanju. Ob tem, ko ljudje zmanjšujemo površine, ki vežejo CO2 nase, pa še povečujemo dejavnosti, ki CO2 spuščajo v ozračje, je kritičen. Na nivoju planeta je posledica povprečen dvig temperatur za eno stopinjo Celzija, v Sloveniji, ki velja za nadpovprečno podnebno ranljivo državo, pa od 1,5 do 2 stopinji Celzija. Posledice dviga povprečnih letnih temperatur na Zemlji so dvig morske gladine, taljenje arktičnega morskega ledu, zakisljevanje oceanov, izumiranje vrst, ogrožena zanesljivost oskrbe s hrano, širjenje bolezni, podnebne migracije, pogostejši in močnejši vremenski dogodki (poplave, suše, …). Vsak nadaljnji dvig povprečne Zemeljske temperature nad 1,5 stopinje Celzija bo za seboj potegnil večanje jakosti zgoraj naštetega, ki se že dogaja.
Vsak dan človeštvo spusti v ozračje 135 milijonov ton toplogrednih plinov in izpusti še vedno rastejo, pravi Stritih. Emisije CO2 oziroma t. i. ogljični odtis na prebivalca v EU in Sloveniji znaša 9 ton. Svetovno povprečje znaša 6 ton. Da bi ponovno vzpostavili podnebno ravnovesje, bi morali vsi na planetu zmanjšati svoj odtis na 2 toni na prebivalca. V Sloveniji največje emisije CO2 povzročata transport in proizvodnja elektrike.
Kot posamezniki lahko največ naredimo s »potrošniško mišico«, pove in našteje: s pešačenjem, kolesarjenjem, rabo javnega prevoza, deljenjem prevoza, povečanjem porabe lokalne, ekološko pridelane in sezonske hrane predvsem rastlinskega izvora, ki je čim manj predelana, z zmanjševanjem porabe energije in ustreznim načinom ogrevanja, s kupovanjem stvari, ki so izdelane lokalno, iz pravične trgovine, s čim manj embalaže ali pa »iz druge roke«, s pitjem vode iz vodovoda, s preprečevanjem nastajanja, ponovno uporabo in ločevanjem odpadkov. Ob nepotrošniškem življenjskem slogu, pa lahko posamezniki pomagamo tudi tako, da skrbimo za gozdove, širimo zavedanje o nujnosti zmanjšanja izpustov ter podpiramo zelene politike in organizacije, zaključi gospod Stritih.
Kako se bodo te izjemno zanimive tematike v šolskem letu 2018/2019 lotili naši učenci, bomo zvedeli na Kongresu mladih raziskovalcev MŠ PŠJ konec šolskega leta. Želeti si je, da bi jih čim več v okviru šolskih nalog ali preprosto v zasebnem življenju, predvsem prešlo od besed k dejanjem.
Triurno izobraževanje pod taktirko gospoda Stritiha smo zaključili z veselo novico, da je konec minulega leta iz tiskarne prišla težko pričakovana druga jubilejna edicija zbornika Otroci reke Reke, ki je tokrat izšla ob častitljivi 15. obletnici Mreže šol PŠJ in je temu primerno zajetnejša. Ob besedah direktorja in koordinatoric JZ PŠJ, nam šole v mreži predstavi pet ravnateljic in tri mentorice, svoje vtise pa poda sedem mentoric. Ob tem zbornik, ki ga je uredila glavna koordinatorica programa Vanja Debevec, postreže s pogledi sedmih od presenetljivih sto naštetih zunanjih sodelavcev, s katerimi smo v 15. letih soustvarjali svoje programe. Ob koncu se zvrstijo za nas zelo dragocena mnenja štirih staršev ter šestih učencev. Hvala in čestitke vsem sodelujočim avtoricam in avtorjem ter Jožetu Požrlu za oblikovanje in postavitev za tisk. Poskrbeli smo, da bo nekaj o našem delu ostalo zapisano tudi za zanamce.
