Festival znanstvenega in dokumentarnega filma v parku Škocjanske jame – JAMNARKULT 2018
Za nami sta dva avgustovska petkova večera projekcij filmov in video gradiva o naravi in kulturi v prvi vrsti našega UNESCO Biosfernega območja Kras (BOK) s porečjem reke Reke, ki smo ju po treh letih premora ponovno izvedli na murvinem vrtu Promocijsko kongresnega centra Pr Nanetovh s posredno željo evidentirati, hraniti, dati na vpogled raziskovalcem in spodbujati tovrstno video produkcijo v naših krajih. V dveh dobro obiskanih tematskih večerih smo si ob prijetnem druženju skupno ogledali enajst enot gradiva, ki pa ni bilo posneto izključno pri nas. Ker je produkcija na našem območju zelo skromna, ob tem pa še lokalni avtorji nemalokrat neodzivni na povabila k sodelovanju, in ker imamo z jamami posebno povezavo, smo kot pri prejšnjih edicijah festivala v program vključili tudi gradivo o jamarstvu in jamah na Slovenskem ter delih nežive narave in vrst prisotnih na našem območju, ki so bile posnete drugod.
Jamarsko gradivo je bilo tokrat manj raziskovalno in bolj zgodovinsko ter poučno obarvano kot prejšnja leta. Isto velja za gradivo o naravi, od tega je odstopal le film posnet na območju Triglavskega ledenika, ki smo ga po tehtnem premisleku umestili v kategorijo znanstvenega gradiva, v predvajanje pa zato, ker raziskuje problematiko, ki je tako rekoč univerzalna, tj. estetsko in čustveno zaznavanje (spreminjajoče se) pokrajine. Jasno namreč je, da ledenika v naših krajih nimamo. Gradivo o kulturni dediščini je sledilo kriteriju geografske omejitve, z izjemo filma, ki obravnava avtohtone pasme domačih živali. Nobena od teh ne izvira iz naših krajev, ampak se jih kar nekaj skozi zgodovino tu pojavlja. Z velikim veseljem smo izven konkurence, na program umestili prisrčen šolski film posnet v Brkinih, ki Slovenijo predstavlja tujcem.
V želji po aktivnem in prijetnejšem druženju ob seznanjanju z vsebinami posnetega gradiva, so bili obiskovalci projekcij, kot pri obeh prejšnjih edicijah festivala, zaprošeni za oddajo glasu za najljubši film večera. Najboljši film večera po strokovni plati je imenovala vsakokratna tri članska strokovna žirija, s katero smo letos prvič skušali še dodatno okrepiti izobraževalno vlogo ter povezavo med stroko in prebivalstvom, ki je ena od nalog JZ PŠJ kot upravljavca UNESCO biosfernega območja.
petek, 17. avgust, Večer filma o naravi
Festival je odprl nagovor izkušenega slovenskega režiserja, producenta in snemalca naravovarstvenih filmov, Gregorja Šubica o ključni predprodukcijski fazi snemanja tovrstnih filmov, ki ga je podprl s projekcijo dokumentarca Risova pot posnetega v sklopu projekta Life LYNX. Vključno s tem je bilo na Večer filma o naravi predvajanih šest enot gradiva.
Publika je na tretje mesto po svojem okusu umestila film Jamska fotografija – Philippe Crochet in Annie Guiraud Petra Gedeia, ki podaja portret slovitega jamskega fotografa med fotografiranjem v jami Dimnice. Drugo mesto je dodelila filmu Risova pot Gregorja Šubica in Setha M. Wilsona ter filmu Cirila Mlinarja Cica Film kot sredstvo za promocijo ogroženosti proteusa in njegovega varovanja. Pri prvem gre za poklon peščici lovcev, ki so s svojim entuziazmom omogočili, da največja evropska mačka še vedno živi v naših gozdovih, njihovo število pa se zadnja leta zmanjšuje in analize kažejo, da bodo brez naše pomoči v nekaj letih spet izumrli. Drugi film pa, ob 250. obletnici znanstvenega opisa človeške ribice, podaja zgodovinski pregled video dokumentiranja človeške ribice v naravnem okolju od pionirskih posnetkov na svetovni ravni iz let 1982 in 1983 do danes. Ljubljenec občinstva prvega večera festivala je postal film Raziskovanje in varstvo netopirjev v parku Škocjanske jame Maria Benkoča, Sitke Tepeh, Primoža Presetnika, sodelavcev JZ PŠJ in Jureta Škrlepa, ki prikazuje in opisuje življenje in pomen netopirjev na tem območju ter prostovoljno delo članov Odbora za varstvo narave pri ohranjanju biotske pestrosti v sodelovanju s strokovnimi sodelavci JZ PŠJ in Centra za kartografijo favne in flore.
Strokovna žirija, v sestavi Gregor Šubic (biolog, naravovarstvenik, snemalec, režiser, direktor produkcijske hiše Kawka), Jure Černec (direktor fotografije in filmski snemalec ter predavatelj na Višji strokovni šoli v Sežani smer Fotografija in Video) in Tomaž Zorman (gozdar, jamar, naravovarstveni nadzornik, vodja Naravovarstveno-nadzorne službe JZ PŠJ), je za najboljši film v kategoriji narava razglasila dokumentarec Risova pot z utemeljitvijo, da gre za »najbolj celovito delo, ki odgovarja standardom profesionalne produkcije«. Gregor Šubic je bil pri glasovanju za ta film vzdržan. Obenem je žirija podala posebno omembo za film Cirila Mlinarja Cica Film kot sredstvo za promocijo ogroženosti proteusa in njegovega varovanja, ki »se ponaša z izjemnimi posnetki človeške ribice, kot snemalnim presežkom. Še posebej pa žirija izpostavlja izjemno zaslugo avtorja pri razvoju naravovarstvenega filma v Sloveniji.«
petek, 24. avgust, Večer filma o kulturni dediščini
V okviru Večera filma o kulturni dediščini je bilo predvajanih pet enot gradiva od teh ena izven konkurence. Film Where Am I? učencev Angleškega dramskega krožka OŠ Rudija Mahniča Brkinca iz Pregarij je bil s strani organizacijskega odbora v želji po spodbujanju tudi tovrstne produkcije imenovan za prvi šolski film festivala ter o njem gledalci in strokovna žirija niso presojali.
Občinstvo je na tretje mesto postavilo študentski znanstveni film Partnersko kmetijstvo v Brkinih študentov različnih fakultet Univerze v Ljubljani, tj. Janje Sluga, Sare Uhan, Mitje Kurenta, Kristine Pintar, Ane Hiti, Katarine Plestenjak, Vida Janše in Edvina Sulejmanija, ki je nastal v okviru terenske raziskave v Brkinih kot dela interdisciplinarnega projekta Po kreativni poti do znanja in predstavlja tako fizičnogeografske in družbenogeografske značilnosti Brkinov kot razvojne probleme in izzive z vidika lokalnega prebivalstva. Drugo mesto je publika podelila filmu Košanska dolina, Stara Sušica Otmarja Pečka, Alenke Bevčič, Janka Badovinaca, Siniše Renčova in Aleksandra Kušlana iz Društva Preteklost živi z nami, katerega osnovna nit je bivalna in delovna kultura v eni najstarejših vasi občine Pivka in prikaz raznovrstnih in mnogoterih dejavnosti nekaterih vaščanov z namenom njenega ohranjanja poznejšim rodovom. Na prvo mesto je občinstvo postavilo dokumentarec MLADA NADA Žige Goriška in Mance Filak, ki prikazuje petdeset let razvoja Mladinskega kluba Nade Žagar v Ilirski Bistrici, enega izmed najstarejših mladinskih klubov v Sloveniji, ki je v svojem pol stoletnem delovanju prerasel iz lokalnega kluba v prizorišče svetovnega glasbenega dogajanja.
Strokovna žirija, v sestavi dr. Naško Križnar (etnolog, arheolog in vizualni antropolog, upokojeni znanstveni svetnik in vodja Avdiovizualnega laboratorija Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, dolgoletni predavatelj vizualne antropologije na Oddelku za EiKA FF UL in na FHŠ UP ter dolgoletni vodja Poletne šole vizualne etnografije in festivala DEF), Jure Černec in Darja Kranjc (etnologinja in kulturna antropologinja, kustodinja, naravovarstvena svetovalka, zaposlena v Službi za raziskovanje in razvoj JZ PŠJ), je uvodoma ugotovila, da »vsi prikazani filmi odgovarjajo glavnemu namenu festivala« in za najboljši film v kategoriji kulturna dediščina razglasila dokumentarec MLADA NADA z utemeljitvijo, da »predstavlja najbolj kompleksno filmsko delo, ki se poslužuje različnih elementov filmskega jezika, kot so intervjuji, arhivski posnetki ter observacijski film, in je zelo pomembno za zgodovino samoniklih prizorišč kot temelja underground kulture v Sloveniji in širše.«
Komisija, sestavljena iz lihega števila preostalih članov organizacijskega odbora mag. Vanje Debevec, Boruta Perica in Boruta Lozeja, je v nadaljevanju večera izmed treh finalistov po izboru publike in strokovne žirije v obeh kategorijah za film festivala razglasila film MLADA NADA. Film festivala je prejel kamnitega Netopirja, delo kiparja Damjana Švare iz Višje strokovne šole Sežana. Komisija se je zanj odločila, ker sledi poslanstvu festivala in ga obenem celo presega. Nastal je namreč v kraju, ki se nahaja na Biosfernem območju Kras in porečju Reke; njegova montaža je zahtevala pridobitev, digitalizacijo in arhiviranje ogromne baze video gradiva, ki je več deset let nastajalo na terenu in dokumentira segment lokalne samonikle in v nadaljevanju vedno znova prenesene kulture mladih v Ilirski Bistrici in širši okolici; in nenazadnje dokumentiran segment kulture je v filmu nadgrajen z refleksijo primarnih akterjev, kar je izjemen dokument za zgodovino naših krajev.
Naj bo zmaga gradiva s področja kulturne dediščine še dodatna spodbuda za dokumentiranje tovrstne tematike v naših krajih v bodoče. Pa ne narobe razumeti. Zagotovo primaren namen festivala ni spodbujanje tekmovanja, ampak video dokumentiranja jam, narave in tukajšnje nesnovne in snovne kulturne dediščine. Organizacijski odbor se je iskreno razveselil vsake prispele enote filma ali video gradiva, ker je vsaka dokument posamezne tematike in/ali naših krajev in ker smo tako upravljavci območja kot obiskovalci in člani strokovne žirije s pomočjo tega gradiva lahko v okviru festivala spoznavali, se izobraževali in pomenkovali o jamah, naravi, lokalni kulturni dediščini, njihovem raziskovanju in drugih potekajočih ali že izvedenih aktivnostih na teh področjih (projekti, delavnice, …) ter nenazadnje o presežkih, pomanjkljivostih in pomenu tovrstnega dokumentiranja. Vsaka enota gradiva je neprecenljiva, ker se s projekcijami v okviru festivala izobražujemo vsi vpleteni in ker s privolitvijo avtorjev gradivo postane dostopno raziskovalcem v JZ PŠJ. Česa vse še ni nihče dokumentiral, pa bi bilo morda smiselno zabeležiti?
Hvala avtorjem za ves trud vložen v izdelavo predstavljenih filmov in gradiv za naše zanamce. Da bi z delom nadaljevali ali z že opravljenim navdahnili še koga, da bi poprijel za kamero in mikrofon ter nas in naše zanamce v bodoče še s čim (podrobneje) seznanil/-jal.
