Teoreticum usposabljanja odraslih ljubiteljev za kraško suho zidno gradnjo

V sklopu projekta Living Landscape Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 je Park Škocjanske jame, Slovenija (JZ PŠJ) v soboto, 1. 2. 2014, v Promocijsko kongresnem centru Pr Nantovh organiziral prvo od dveh delavnic usposabljanja odraslih ljubiteljev za kraško suho zidno gradnjo. Njena cilja sta bila prispevati k širšemu razumevanju tega segmenta kraške kulturne krajine s strani udeležencev ter podati argumentirano utemeljitev pomena ohranjanja kraških suho zidarskih znanj in obstoječih zložb na Krasu. Delavnice se je udeležilo dobrih 30 slušateljev.    

JZ PŠJ je na podlagi Zakona o regijskem parku Škocjanske jame na zavarovanem območju dolžan nadzirati in spremljati stanje kulturne krajine, kajti izven naselij v parku je prepovedano izvajati posege s katerimi bi se spreminjala njena podoba. Na podlagi smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) gre za spremljanje stanja in spodbujanje ohranjanja treh ključnih segmentov tukajšnje kulturne krajine, ti so vedute, prepoved vnosa tujerodnih vrst in suhi zidovi. Od tu do potrebe po spodbujanju ohranjanja znanj kraške gradnje na suho, kar si JZ PŠJ prizadeva početi v okviru svojih projektnih aktivnosti, ni daleč. Poleg JZ PŠJ si za to na Krasu prizadeva manjša skupina zanesenjakov. V želji po njeni širitvi po zaključku projekta Living Landscape, je besedo prevzel vodja projekta dr. Aleksander Panjek iz Univerze na Primorskem, ki je uvodni del zaključil s predstavitvijo ciljev in partnerjev projekta kot celote.

Sledilo je pet polurnih predstavitev pogledov različnih strok na problematiko kraškega suhega zidu, ki so nastali v okviru projekta, s skromnejšo razpravo.

Kot prvi je dr. Miha Jeršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije poskrbel za vpogled v osnovno gradivo suhega zidu na Krasu, - tukajšnji naravni kamen. S svojo pripovedjo nas je popeljal od njegovega nastanka v obdobju krede do številčnosti nekdanjih in redkosti današnjih kamnolomov na Krasu. Glaven poudarek pa je posvetil predstavitvi različnih primerov konstrukcije kraških suhih zidov glede na rabljeno kamnino s primeri slabih praks.

Arheologinja Manca Vinazza je v nadaljevanju udeležencem razložila prazgodovinsko starost in bogato (monumentalno) rabo suho zidne tehnike na Krasu v obrambne, bivanjske in pokopne namene. Kraševci so v prazgodovini poznali enojni zid iz blokov in dvojnega z vmesnim drobirjem. Prazgodovinski zid nikoli ni bil zidan z vezivom, ki ga vpeljejo šele Rimljani.

Geološki in arheološki pogled na kraški suhi zid je med udeleženci spodbudil razpravo o razumevanju prsti, - ki se po nekod na Krasu najde v suhih zidovih, - kot veziva. Konservatorka etnologinja, Eda Belingar, ki je potrdila obstoj suhih zidov brez in tistih z prstjo na Krasu, je podala stališče, da prst še ni malta, torej gre še vedno za suhi zid. Kot zanimivost je povedala, da je šlo v obeh primerih za težnjo graditeljev po zagotavljanju stabilnosti zložbe. Idealna varianta pa je čisti suhi zid.

Sledil je zgodovinski oris razvoja kraške kulturne krajine s strani dr. Aleksandra Panjeka iz Univerze na Primorskem. Njegova rdeča nit je bilo dejstvo, da je človek v preteklosti na Krasu spremenil vsak kvadratni meter zemlje in je kraška kulturna krajina posledično rezultat človeškega poseganja v naravo. Nanizal je različne funkcije kraških suhih zidov, ki izhajajo iz dane gospodarske in uprave situacije na Krasu, in podal zanimivo dejstvo, da se je njihova gostota skozi čas povečevala in dosegla vrhunec v 19. stol. z razdeljevanjem srenjske zemlje med individualne lastnike in pogozdovanjem.  

V nadaljevanju je odgovorna konservatorka etnologinja Eda Belingar iz ZVKDS predstavila zaključke svoje terenske raziskave in preučitve zapisov Borisa Čoka o bogastvu tipov kraških suhih zidov in vrst suho zidnih gradenj. Predstavila je enojni zid, devet vrst dvojnih zidov in kar sedemnajst vrst suho zidnih gradenj, med katerimi se posamezne vrste razdelijo še na več podskupin, od katerih hiškam pripada največja podskupina.    

Sklop predavanj je zaključil dr. Domen Zupančič iz Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani s predstavitvijo nabora tujih praks na področju rabe tehnike zidanja na suho in vključevanja kamna v sodobno arhitekturo. Gre za gradnjo z lokalnim materialom pri čemer se zmanjšajo stroški pridobivanja in prevoza, ki lahko črpa iz dediščine, lahko pa ustvarja in išče čisto nove možnosti in rešitve za gradnjo vizualno skladno s krajino in okolico v kateri se pojavlja.

Eda Belingar je pripomnila, da na Krasu in v kontekstu tega projekta, ki je namenjen ohranjanju kraške kulturne krajine, ni primerno razmišljali v tej smeri, saj gre za vnašanje tujkov v krajino. Kot predstavnica naročnika je Darja Kranjc podala mnenje, da je ta prispevek morda potrebno gledati bolj z vidika iskanja rešitev za uravnoteženje, uglaševanje sodobne arhitekture s kraško krajino. Za primer je dala obrtne cone na Krasu in sorodne obstoječe sodobne gradnje, ki v tej pokrajini že obstajajo ali nastajajo in v njej delujejo kot izrazit tujek.

Zaključila je z željo, da bi s to in naslednjo delavnico praktičnega učenja gradnje, seveda najprej spodbudili vzdrževanje in obnovo obstoječih suhih zidov in suho zidnih gradenj na zemljiščih po Krasu. Za nadgradnje pa je potrebno predhodno doseči konsenz varstvenih in razvojnih strok.

Projekt Living Landscape je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.