Romanje k fari – tretja vzdržljivostna izvedba dediščinskega pohoda

V soboto, 14. avgusta, je bilo napovedanih 34 stopinj Celzija. Ljudje so nam govorili: »Ne hod'te, ne hod'te!«. A ko so enkrat vabila zunaj in na njih piše: »Prireditev odpade v primeru stalnega dežja.«, ne preostane drugega, kot da prireditev je. In tako je tudi bilo. In ni nam žal. Vseh dvanajst brhkih nas je bilo na poti od Dolenje vasi, preko Vremščice do fare deležnih prelepih sprejemov Razvojnega društva bandera iz Dolenje vasi, Vladota iz Kala ter Mirke, Marije, Majde in Helene iz Gornjih Vrem. Uživali smo v krasnih ambientih, lokalnih zgodbah in strokovnih razlagah ter se imeli preprosto lepo. Brez sramu lahko zapišemo, da je bil ta dogodek vreden Vremskega opasila v okviru katerega je potekal. Zakaj? Poglejte si samo dolžino spodnjega okrnjenega zapisa vsega kar nam je bilo podano.

Tudi letošnji dediščinski pohod, v okviru katerega smo spoznavali bogastvo cerkva Žalostne Matere Božje v Dolenji vasi, sv. Urbana na Vremščici, sv. Jošta v Gornjih Vremah in Marijinega Vnebovzetja v Vremskem Britofu, smo posvetili romanju v zahvalo zanje in priprošnjo Mariji Vnebovzeti za njihovo ohranitev ter ga začeli s simbolnim nameščanjem fižolčkov v pohodne čevlje. Traso pohoda je ponovno skrbno načrtovala in nas po njej varno popeljala predsednica TKŠD Urbanščica Mirjam Frankovič Franetič. Pri vsaki cerkvi smo lahko prisluhnili predstavitvam njene vpetosti v vsakdanje življenje in izročilo tamkajšnjih prebivalcev, ki smo ga skrbno beležili člani Odbora za varstvo kulturne dediščine biosfernega območja Kras in porečje Reke, ter strokovnim razlagam umetnostno-zgodovinskega pomena cerkva in njihovega stanja s strani odgovorne konservatorke ZVKDS OE NG Minke Osojnik, ki se ji je v Dolenji vasi pridružil odgovorni restavrator Restavratorskega centra ZVKDS mag. Andrej Jazbec.

V svoji cerkvi obdani s tabornim obzidjem in ohranjenim obrambnim stolpom se vsako leto zagotovo zberejo vaščani Dolenje vasi in prebivalci okoliških krajev 15. septembra, na god Žalostne Matere Božje, in ob Miklavževanju, nam je v imenu Razvojnega društva bandera povedala Nataša Adam. Ponosni so, da je v cerkvici že večkrat maševal koprski škof Bizjak, ki jih vsakič znova spodbuja k skrbi zanjo. V minulih letih so namreč vaščani poskrbeli za obnovo zvonika in stropa, ker pa so stene vedno bolj preraščale alge, so se obrnili na strokovnjake ZVKDS.

Minka Osojnik je razložila, da je bil glavni problem te gotske cerkve streha, ki je bila v 80. letih 20. stol. napačno obnovljena in je puščala. Ko je bilo to sanirano, so 2016. z delom lahko začeli restavratorji. Freske iz začetka 16. stol., ki sodijo med najkvalitetnejše poslikave t. i. kranjskega prezbiterija na Primorskem in so delo dveh mojstrov, so bile po oceni mag. Andreja Jazbca precej uničene. V zelo slabem stanju je bila barvna plast, marsikje so bile ohranjene le še sledi poslikave. Delno že zato, ker je bila priprava narejena preveč na hitro in se omet ni dobro prijel na steno, mojster pa je nato slikal na že nekoliko zasušen omet na katerega so se barve slabše prijele, delno pa zaradi puščanja strehe in posledično vlažnih sten poraščenih z algami. Restavratorji so pričeli z utrjevanjem ometa, nato so odstranili alge, utrdili barvne plasti, očistili in utrdili freske. Čaka jih še kitenje manjših poškodb in retuša, ko se poškodba delno zatonira, da je manj moteča.

Pokojna Elka B'z'k'va iz Naklega je znala povedati, da naj bi se sv. Bric v Naklem, sv. Urban na Vremščici in sv. Socerb na Artvižah pogovarjali med seboj in varovali ljudi pred točo. Sicer pa naj bi za varstvo pred točo, ujmami in obvarovanje trt Vremci hodili prositi le h sv. Urbanu na Vremščico, kjer naj bi se paslo ovce in prirejalo z njimi povezane sejme že v srednjem veku. Kot zanimivost Mirjam Frankovič Franetič doda, da naj bi si Vremci ob dolgotrajni košnji na Vremščici spletali polkrožne jute iz leskovih vej v katerih so spali, včasih so se zatekli tudi v cerkvico. Ta naj bi po legendi iz postojnskega imela vedno odprta vrata, ker je vanjo iz Landola in Gorič prihajala ogromna črna kača, ki je za seboj po košeninah puščala črno sled.

Vlado Šabec iz Kala je ob Franetu Škrinjarju iz Povirja med obnovo cerkvice na Vremščici med 2006 in 2009 opravljal gradbena dela. Povedal je, da naj bi vaščani Čepnega od koder je bil pastir, ki je 1908. v ruševinah našel kip sv. Urbana, pripovedovali kako kipca, ki ga je prinesel domov, drugi dan ni bilo več. Našli naj bi ga spet na Vremščici. In tako vsakič znova, dokler mu niso Čepljani odbili prst in ga dali v svojo cerkev, kjer so ga varovali 100 let. Po tem, ko je bila cerkvica na Vremščici že obnovljena, ga sprva niso hoteli vrniti, a ko je nadomesten lesen kip uničila vlaga, so se vendarle odločili in rekli: »Urban more it domu«. Čeprav sedanja cerkev sv. Urbana na Vremščici ni vpisana v Register kulturne dediščine, njeno predhodnico omenja že Valvazor v 17. stol., ko je z vedno odprtimi vrati že nudila zatočišče mimoidočim. Izvorno je bila krita s škrlami in imela vrisano apsido, - tj. pravokoten zaključek odzunaj, polkrožen znotraj, - ki je značilna za istrske cerkve. Tako so jo tudi ponovno pozidali. Za novo kamnito okrasje cerkvice kot bližnje Marijine kapelice pa je poskrbel župnik Vid Premrl.  

V osnovi poznogotsko cerkev sv. Jošta v Gornjih Vremah je v 17. stol prezidal mojster Janez Sever iz Dolnje Košane. Prostorna cerkev, ki je včasih služila za vaščane Gornjih Vrem in Gornjih Ležeč, je bila že proti koncu 19. stol. v slabem stanju. Med vojnama so jo prenehali uporabljati, po drugi svetovni vojni pa je bila povsem opustošena. Domačini povedo, da so bili v njej leseni kipi, ki so bili v času socializma uporabljeni za kurivo. V 2. pol. 20. stol. se je porušila še preostala kamnita streha nad prezbiterijem. V njej so si postregli tudi s kamnitim tlakom. 1997. je bila s pomočjo državnih sredstev ter prispevkom in delom domačinov ponovno prekrita in zaprta. V njej je maša le 17. maja, ko goduje sv. Jošt, aktualen zavetnik pred kugo idr. nalezljivimi boleznimi.

Naša govornica, domačinka Helena Zrnec Vidmar pa nas je opozorila še na bližnjo lipo o kateri je dr. Bogomir Magajna zapisal, da nam njena senca ob poldne kaže kje se nahaja zaklad. Žal smo bili prepozni, da bi videli kje se skriva zaklad, a žarek je kljub vsemu posvetil, ko nas je Minka Osojnik spodbudila k razmišljanju o nadaljnji obnovi cerkve tudi v posvetne kulturne namene krajanov.

In tako smo prispeli do fare. Če že razlaga fresk Minke Osojnik v romarski cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Vremskem Britofu, ki jih prištevamo med osrednje spomenike srednjeveškega stenskega slikarstva v Sloveniji, vedno navduši, pa smo še toliko bolj z veseljem sprejeli novico, da po obnovi zunanjščine prezbiterija končno v kratkem sledi tudi njihova obnova v okviru katere bo potrebno rešiti še razmajan oltar. Naše zanimanje je pritegnil original kipa sv. Jurija, ki je bil restavriran in v cerkev prestavljen iz Vremskega polja, kjer od letos stoji njegova replika. Malo manj navdušeni pa smo bili nad še vedno prisotnim na suho zidanim »tabernakljem« na stranskem baročnem oltarju, ki kljub svetovno priznani suhozidarski veščini, ne sodi v srednjeveško cerkev, kjer sta se med drugim po legendi, ki nam jo je povedala Anica Budja iz Famelj, pobotala sprta graščaka s Krasa in Pivke pokopana v dveh grobnicah pred oltarjem.     

Predsednica Odbora za varstvo kulturne dediščine Anu Kahuna je naše romanje zaključila z mislijo, da je dediščina toliko živa kolikor življenja ji damo mi. Potrebuje nas. Ne obstaja sama po sebi, je zatrdila. Pomemben je čisto vsak od nas. Zagotovo smo ji na vročo soboto vsi vpleteni vdahnili kar nekaj življenja. Še posebej pa to velja za neutrudljivi Mirjam in Anico iz TKŠD Urbanščica, nepogrešljiva konservatorko in restavratorja ZVKDS OE NG, neustrašne članice Odbora za varstvo kulturne dediščine ter udeležence pohoda. Iskrena hvala tudi župnikom Pavlu Kodelji, Zdenku Štruklju in Slavku Obedu za razumevanje in podporo.