Pripovedovanje ljudskih pravljic
V četrtek, 7. 3. 2013, smo v Matavunu gostili pripovedovalko, pesnico, pisateljico in magistro folkloristike, gospo Anjo Štefan, ki nam je spregovorila o pripovedovanju ljudskih pravljic. Tema ima s Parkom Škocjanske jame, Slovenija vsaj dve skupni točki, ti sta varovanje kulturne dediščine ter interpretacija kulture in narave kot so jo poznali naši predniki in, ki jo tudi mi danes lahko s pridom uporabimo v sklopu vodenj po naših krajih. Pri čemer nam pri predstavitvi naših krajev obiskovalcem ne pride prav le poznavanje lokalnih ljudskih pravc, ki se na kraje pogosto zelo neposredno in z geografsko natančnostjo navezujejo, ampak tudi poznavanje pripovedovalskih tehnik ljudskih pripovedovalcev.
In ravno o zvrsteh ljudskega pripovedništva, ljudskih pripovedovalcih in tehnikah ljudskega pripovedništva je tekla beseda na našem »pravljičarskem popoldnevu«.
Tako smo od mag. Štefan uvodoma izvedeli, da se pripovedno izročilo, ki je živelo dokler je bilo ustno prenašanje zgodb vsakdanja zabava, deli na pravljice in povedke. Prve so daljše in se vežejo na brezčasje, povedke pa so krajše in imajo tesno povezavo z realnim svetom. Zdi se, da sta ravno radio in televizija povzročila, da se te zgodbe niso več prenašale in je posledično tudi pripovedovalska veščina začela izumirati. Pri čemer so bile čudežne pravljice najbolj podvržene izumiranju, tako da je danes velik praznik, če jih še kje najdemo. Lažje se je ohranjalo tisto, kar je bilo neposredno vezano na pokrajino in lahko kot ljudsko interpretacijo danes s pridom uporabimo pri naših vodenjih.
Zakaj pa naj bi to sploh počeli?
Ker pri naših vodenjih ne želimo nagovarjati le možganov obiskovalcev, ampak celega človeka. Ljudske pripovedi so hrana za dušo, saj se skoznje ne zrcali le misel enega človeka, ampak generacij in generacij ljudi, ki so jih ocenjevali, popravljali in ohranjali kar se je zdelo ključno. Največje bogastvo ljudskega pripovedništva se namreč skriva v socialni cenzuri zgodb, zaradi katere so te zgodbe presejana človeška izkušnja, ki nas kot ljudi nagovarja vsakič znova in jo je vredno gojiti še naprej.
Pripovedovalsko veščino danes zavestno obujamo, saj je v svoji izvorni obliki izumrla v drugi polovici 20. stol. Najpogosteje se je prenašala v družinah in je bila pri dobrih pripovedovalcih povezana z zelo veliko sposobnostjo spomina in ubesedovanja. Tako je npr. Milko Matičetov v Reziji pri eni sami pripovedovalki lahko zabeležil 500 različnih zgodb. Pri tem mag. Štefan poudarja, da zgodb niso pripovedovali na pamet. Pripovedovanje je (bilo) prosto ubesedovanje pred ljudmi s svojimi besedami. Pri čemer so si ljudski pripovedovalci privoščili pravljice tudi razširiti, skrajšati, dopolniti, … Pri vsem pa pazili, da so se držali slišane in povzete niti. Tako so nastajale različne variante.
Če mi danes želimo v vodenje vključiti ljudsko zgodbo in smo domači v njenem narečju, jo povejmo v narečju. In se obenem zavedajmo, da besede delujejo na poslušalca le v 7%, vse ostalo kar ga nagovarja je glas, artikulacija, hitrost govora, mimika, gestika, drža, obleka, … Dobri pripovedovalci so zgodbe prilagajali poslušalcem, pa tudi zbirali so jih glede nanje.
Z željo, da bi nam še bolj približala svet pripovedništva, nas je mag. Štefan na koncu svoje predstavitve, kot vodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, povabila na dogodke med 13. in 19. aprilom v Cankarjev dom v Ljubljano in še posebej 25. aprila v Kosovelovo knjižnico v Sežano, kjer bodo pravce pripovedovali Jasna Majda Peršolja iz Križa, Boris Čok iz Lokve in naša Vilma Žnidarčič iz Betanje. Pa lepo vabljeni.
