Posegi na območju varovanja stavbne dediščine
V ponedeljek, 22. 12. 2014, smo v Parku Škocjanske jame, Slovenija (JZ PŠJ) s pomočjo skupine arhitektov Katje Kosič, Mitje Skubina, Nataše Kolec, konservatork Patricije Bratina in Ede Belingar iz goriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS OE NG) ter Pierpaola Sonnolija iz Škocjana, s prebivalci Betanje, Škocjana in Matavuna skušali celostno in razvojno pogledati na urejanje skupnih vaških površin ter zunanjih elementov grajenih struktur s ciljem hkratnega ohranjanja kulturne dediščine.
Na ožjem zavarovanem območju parka imamo veliko kulturne dediščine, ki je po krivici zapostavljena na račun tukajšnjih naravnih znamenitosti, saj je bila med drugim spremljevalni razlog za vpis Škocjanskih jam na seznam svetovne dediščine. Območje je v svetovnem merilu pomembno kot zibelka speleologije in eno od lokacij pionirskih raziskav krasoslovja ter kultno središče bronaste dobe ranga avstrijskega Hallstatta. Poleg tega tu najdemo še drugo arheološko, memorialno, sakralno, profano stavbno dediščino in spomenike državnega pomena. Vasi so, - tako kot vaško jedro Divače, Suhorje, Prem ali stari del Ilirske Bistrice, - naselbinska dediščina (Matavun) oziroma naselbinski spomeniki (Škocjan, Betanja). Ohraniti dodano vrednost tega območja in vasi, zaradi katere imajo status dediščine državnega pomena, je cilj kulturnovarstvene zakonodaje in stroke h kateri je zavezan tudi JZ PŠJ.
V letu 2014 smo s podporo vodstva JZ PŠJ in v dogovoru z ZVKDS OE NG uspeli z realizacijo prve faze predloga Barbare Žižič iz Ministrstva za kulturo, tj. angažiranjem arhitektov za reševanje vprašanja manjših posegov na stavbni dediščini, ki ne zahtevajo gradbenega dovoljenja, in urejanja skupnih vaških površin.
Arhitekta Katja Kosič in Mitja Skubin sta pripravila študijo o sprejemljivih rešitvah za razvojne potrebe in posege na dediščini glede na preučene bistvene elemente stavbne dediščine teh treh vasi. Z namenom domačinom predstaviti kaj kulturnovarstvena zakonodaja in z njo povezani režimi, ki veljajo za te tri vasi, v praksi pomenijo oziroma h čemu stremijo, pa sta v decembru organizirala delavnico, kjer jim je na pomoč priskočila še arhitektka Nataša Kolenc, ena od avtoric priročnika Kraška hiša.
Prav slednja je v uvodni razlagi o posegih na območju varovanja stavbne dediščine izpostavila UNESCO koncepta svetovne dediščine, tj. pristnost (nepotvorjenost, neponarejenost) in neokrnjenost, celost (popolnost, skladnost), ki obenem pomenita ohranitev (lastne) prepoznavnosti, ob pogoju, da se vsi vključeni naravnajo v isto smer. UNESCO status ni le stvar države in JZ PŠJ, ampak tudi domačinov. Če se samo del vključenih trudi in želi iz statusa UNESCO nekaj narediti, ni dovolj, saj lahko posameznik oziroma posamezen neprimeren poseg izniči napore vseh drugih. Ali drugače, ko govorimo o varovanju stavbne dediščine, vse kar se počne na nivoju ene hiše, vpliva na celotno vas.
Sledil je nazoren prikaz in razlaga bistvenih elementov stavbne dediščine vseh treh naselij s strani Katje Kosič ter z njimi neskladnih rešitev. Pierpaolo Sonnoli je s pomočjo Mitje Skubina predstavil obnovo škocjanske kaplanije kot primer dobre prakse za katerega je značilna ponovna uporaba starih, a kvalitetnih materialov, in na sploh domiselno iskanje rešitev izven kalupov. Večkrat so tako Pierpaolo Sonnoli kot vsi trije arhitekti poudarili, da je ključno »posege na dediščini oziroma spomeniku domisliti pred pričetkom del« in s postopki pričeti dovolj zgodaj, da se ognemo nepotrebni jezi in stiskam. Pri starih hišah je sprva dobro preučiti njihove slabosti in poiskati ustrezne in cenovno sprejemljive rešitve. Dolgotrajnost postopkov in porajanje vmesnih nepredvidenih problemov, pa je treba vzeti v zakup, kjerkoli imamo opravka z dediščino. Posegi v prostor vplivajo na okolico oziroma okolica vpliva nanje, zato se pogosto s podobnimi problemi (dolgi postopki, podražitev gradnje, zaradi zaščitnih ukrepov, ...) srečujejo tudi investitorji izven območij varovanja kulturne dediščine (ukrepi požarne varnosti, poplavne varnosti, stabilizacija plazljivega terena, …). Zgražanje nad birokracijo in sistemom zato ne bo rešilo ničesar, bolje je pravočasno začeti z aktivnostmi, ki bodo privedle do srečnega konca.
Mitja Skubin je tako v nadaljevanju podal natančno simulacijo obnove objekta Škocjan 5, tj. Jurjeve gostilne, ki ima status spomenika in se obenem nahaja znotraj vasi s statusom spomenika ter na območju arheološkega najdišča s statusom spomenika. Poudaril je, da mora lastnik pred odločitvijo za poseg, najprej natančno preveriti vse podatke o objektu, njegovi okolici, pogojih ter pripraviti analizo stanja z oceno možnosti izvedbe obnove in predvidenega obsega del. Ker gre za precej podatkov, je bistveno, da s pripravami začne pravočasno. Ko po tehtnem premisleku lastnik sprejme odločitev za obnovo ali novogradnjo, določi vsebino, ki mora biti skladna z namensko rabo za obravnavano območje opredeljeno v prostorskem aktu (občinski prostorski načrt ali OPN). Nato gre lastnik v pripravo idejne zasnove na podlagi verodostojnih vhodnih podatkov (lokacijska informacija, geodetski posnetek, arhitekturni posnetek objekta, razpoložljivo zgodovinsko gradivo, …). Na podlagi slednje pridobi projektne pogoje oziroma soglasja za priključitev. Na podlagi projektne dokumentacije, pa nato pridobi kulturnovarstvene pogoje, jih izpolni ter končno dobi kulturnovarstveno soglasje, kar je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po izdaji gradbenega dovoljenja je pomembno, da dela na objektu s statusom kulturnega spomenika opravi izvajalec z ustreznimi referencami, na podlagi projektne dokumentacije za izvedbo, ob upoštevanju vseh varstvenih pogojev. Vsa morebitna odstopanja od projektne dokumentacije lastnik na objektu rešuje skupaj s projektanti in soglasodajalci. Med gradnjo se izvaja nadzor varovanja stavbne, naselbinske in arheološke kulturne dediščine.
V zvezi s slednjim je odgovorna konservatorka za arheološko dediščino, Patricija Bratina iz ZVKDS OE NG, razložila postopek pridobitve kulturnovarstvenih pogojev za predviden poseg znotraj arheološkega in naselbinskega spomenika in predstavila namen oziroma cilj zahtevanih arheoloških raziskav.
Nataša Kolenc je pozvala h zavedanju, da nihče ne more problemov reševati sam zase. Probleme je potrebno reševati skupaj (MK, domačini, JZ PŠJ, arhitekti, …). Smiselno je, da vsi vpleteni pri sebi naredijo kar najbolje lahko za ohranitev lastne in skupne dodane vrednosti.
Odgovorna konservatorka za profano stavbno dediščino, Eda Belingar iz ZVKDS OE NG, je na koncu poudarila, da znotraj parka ZVKDS na podlagi javnega pooblastila (84. člen (2) točka ZVKD-1) v sklopu varovanja kulturne dediščine opravlja iste naloge kot za enote kulturne dediščine, ki se nahajajo izven ožjega zavarovanega območja. Te naloge v prvi vrsti obsegajo izdajanje kulturnovarstvenih pogojev in soglasij za vsak poseg v dediščino.
Razlika je le v tem, da na tem območju deluje JZ PŠJ, ki skuša nuditi dodatno podporo tako ZVKDS OE NG kot domačinom pri zagotavljanju ustreznega izvajanja varstva. To pa ne pomeni, da je vsa odgovornost na njemu. Vsi udeleženci nosimo svoj del. Brez sodelovanja, razumevanja in skupnega zasledovanja istih ciljev, »te tri vasi nikoli ne bodo Hallstatt«, pa čeprav se s slednjim po zgodovinskem pomenu enakovredno kosajo, tj. bi to lahko bile.
