Oblikovanje osebnosti: nekdaj preprost proces je danes poln izzivov

Mreža šol parka Škocjanske jame se je v petek, 13. 3. 2026, kot vsako leto od svoje ustanovitve, ponovno zbrala v počastitev mednarodnega dneva žena. Tokrat je devet šol od Jelšan do Vrem v prijetnem vzdušju na Nanetovi domačiji v Matavunu predstavilo svoje raziskovalno delo o vzgoji v naših krajih skozi čas. Letošnji slavnostni gost je bil prof. dr. Gregor Torkar, predstojnik UNESCO katedre o izobraževanju učiteljev za trajnostni razvoj Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.

Človek je vzgoje kot oblikovanja svoje osebnosti z vplivanjem družine, sorodstva, nekoliko manj pa širše skupnosti na njegov način mišljenja o svetu, družbi in človeku ter na njegovo vedenje in govorjenje deležen vse življenje, a večino ved se posveča njenemu raziskovanju v obdobju otroštva in pubertete, ko se ob prvem stiku s svojim okoljem oblikujejo bistvene poteze posameznikove osebnosti.
Kako so k raziskovanju te zapletene teme pristopile tokratne sodelujoče šole in do kakšnih spoznanj in zaključkov so prišli naši učenci? Poglejmo si.

Na PŠ Vreme so učenci 1. do 5. razreda pod mentorstvom Andreje Perhavec Čok, Katje Kovačič in Petre Pugelj Peca Vremce najprej temeljito izprašali o spremembah med vzgojo vezano na prosti čas, pravila lepega vedenja, dela doma in otroštvo na sploh, ugotovitve analizirali in v nadaljevanju likovno upodobili. Iz njihovih upodobitev izhaja, da so bili otroci nekoč več zunaj, danes pa veliko časa preživijo pred elektronskimi napravami. Pomenljiv je sklep, da danes otroci pomagajo odraslim, ker menijo, da je tako prav, nekoč pa so to počeli iz preživetvene nuje.

Na OŠ Košana so s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika in pogovorov z učiteljicami vzgojo v šoli in doma na košanskem raziskovali osmošolci v okviru izbirnega predmeta Urejanje besedil pod mentorstvom Katje Čekada. Njihova dognanja so strnile učenke šolskega novinarstva pod mentorstvom Anite Nedelkovič Andlovic, prvošolci pa so pod mentorstvom Marije Mršnik likovno upodobili različne dokumentirane načine vzgoje v preteklosti. Povzeli so, da je bila vzgoja nekoč strožja in bolj usmerjena v delo, odgovornost in spoštovanje. Za razliko od tega, so povedali, je današnja bolj usmerjena v otrokove potrebe, čustva in osebni razvoj. Sklenili so, da bi bilo pri sodobni vzgoji dobro združiti delavnost, odgovornost in spoštovanje iz preteklosti ter razumevanje, pogovor in podporo iz sodobnega časa.

Da je vzgoja v vaškem okolju še danes drugačna kot v mestu, pa so ugotavljali učenci 7. do 9. razreda OŠ Rudija Mahniča Brkinca na Pregarjah, ki so raziskovali v svojem brkinskem šolskem okolišu pod mentorstvom Tanje Šuštar. Ob tem so poudarili, da so že v času po 2. sv. v. otroci v Brkinih staršem bili v ponos in veselje. Nanje so z veliko mero potrpežljivosti in medsebojnega sodelovanja prenašali različne delovne veščine, jih učili spoštovanja do drugih in osnov lepega vedenja.

Da so starši pred 50. leti imeli večjo avtoriteto in strožja pravila, danes pa je vzgoja bolj demokratična, so ugotavljali tudi učenci 6. razreda na OŠ Toneta Tomšiča iz Knežaka pod mentorstvom Martine Batista Jenko v svoji raziskovalni nalogi »Vzgoja nekoč na Beumu kamnu«. Če se starši nekdaj niso vtikali v delo šole, dajali otrokom več praktične odgovornosti (npr. pomoč doma, delo na kmetiji) in jih puščali se igrati same zunaj, jih danes bolj nadzorujejo in vključujejo v organizirane dejavnosti (šport, glasba, tečaji).

Na OŠ Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice so učenci 4. razreda pod mentorstvom Tamare Boštjančič in Metke Šestan dokumentirali in analizirali različne zgodbe oziroma pripovedi starih staršev rojenih med leti 1924 in 1987. Tako jim je stara mama iz Janeževega Brda slikovito razložila kako se je z molžo krave Lizke naučila delavnosti in vztrajnosti, ki ji koristijo še danes. Zabeležili pa so tudi več zgodb, ki so orisale strogost nekdanje vzgoje, tako je npr. stara mama iz Čepnega bila kot deklica ostro okregana, ko je grabljicam namesto treh prinesla dve klobasi za malico, razigranega in motečega starega očeta iz Podstenj je učiteljica od pouka zapodila kar domov, v Topolcu pa so jih učili, da morajo otroci biti zvečer zgodaj doma, saj bi jih sicer ugrabilo krvavo stegno. Zgodbam so obenem prisluhnili, se o njih pogovorili in jih likovno upodobili učenci drugih razredov pod mentorstvom Jožice Novak, Helene Iskra, Vanje Primc Fatur in Laure Novak in učenci tretjih pod mentorstvom Nevice Iskra, Erike Čuš in Ane Rozman.

Devetošolci na OŠ Rudolfa Ukoviča v Podgradu so o vzgoji na podgrajskem skozi čas pod mentorstvom Tee Artiček in Aljaža Štrancarja povprašali stare starše v starosti 64 do 83 let. Izpostavili so, da je bilo delo, ki se je delilo po spolu, v preteklosti pomembnejše od šole za katero jim praviloma tudi niso nudili nikakršne pomoči. Če so bili nekoč otroci že od malih nog samostojni in se jim je zaupalo več odgovornosti, pa je danes strogost kazni manjša, šola je pomembnejša, a je manj prostega časa, ki ga otroci velikokrat preživljajo pred zasloni.

Na OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice so k raziskovanju pristopili učenci 6. do 9. razreda pod mentorstvom Vere Frank in Marine Hrabar. Učenke 8. razreda so v uvodnem skeču o dveh tipih vzgoje nekoč, - tj. s klečanjem na koruzi v kotu in tepežem s palico na eni strani ter vzgoje z zgledom in zgodbami, češ da bo otroke tako ali drugače teplo življenje, na drugi, - vpeljale posnetek intervjuja s simpatično 91-letno gospo Mileno Tomšič iz Kosez, ki jim je pripovedovala o svojem otroštvu »ko je bila ulica igrišče in ura edini Wi-Fi«.

Vzgojo v Koćaniji skozi čas so preučili učenci 7. do 9. razreda OŠ Podgora Kuteževo iz skupine nadarjenih pod mentorstvom Andreje Rolih in svoje ugotovitve strnili v skeč ter ustno poročilo. Najpomembnejšo vlogo pri vzgoji otrok v vseh generacijah so imeli starši in sorojenci. Če so po vojni prišli domov po zdravimariji (večernem zvonjenju), so bili pošteno tepeni. Učili so jih, da »kadar zdravamarija zvoni, dvakrat domov podi«. Pohvale so bile redke in zato toliko bolj cenjene. Pri generaciji rojeni v 80-ih letih 20. stol. je imel glavno vlogo tisti starš, ki je bil več časa doma, pa tudi stari starši, če so živeli v bližini. Dekleta so se pogosto učila gospodinjskih spretnosti od starih mam, fantje pa so pomagali pri delu na njivah, v gozdu in pri skrbi za živali.

In kot zadnji so vzgojo skozi čas v svojem šolskem okolišu predstavili predstavniki učencev 6. do 9. razreda OŠ Jelšane pod mentorstvom Martine Šajn in Ane Čeligoj. Razložili so, da so šole začele nastajati šele po letu 1900. Učitelji pa so bili nekoč strogi in spoštovani. Veljalo je, da če boš imel dober šolski uspeh, te čaka boljša prihodnost, če bo tvoj uspeh slab, pa fizično delo. Spore so otroci nekoč reševali sami med seboj, tudi s pretepi. Kljub vsemu so bile vrednote, ki so jim jih želeli privzgojiti poštenost, delavnost, spoštovanje starejših in odgovornost. Te vrednote večinoma želimo otrokom privzgojiti tudi danes, a v prvi vrsti z pogovorom in milejšimi kaznimi, so sklenili.

Tokratni svečani gost prof. dr. Gregor Torkar je za konec učence pozval, da naj čim večkrat prisluhnejo drug drugemu, še posebej pa svojim starim staršem, katerih pomembno poslanstvo je deliti modrosti in izkušnje o spreminjanju sveta in naukov preteklosti. Z modrostmi, ki so preživele čas in s tem dokazale, da jih v skupnosti želimo ohranjati, - slednji povezujejo skoraj dve stoletji. Nato je izpostavil pomen učiteljic in učiteljev ne le za mlade, ampak tudi lokalne skupnosti v katerih delujejo. Trenutno šolajoči na svetu namreč predstavljajo kar 23% prebivalstva, zato imajo učitelji zelo pomembno nalogo, če jo prevzamejo. Kot predstojnik UNESCO katedre o izobraževanju učiteljev za trajnostni razvoj je slednjega opisal kot vsakokratni razmislek o vsakokratnem ravnanju posameznika in družbe z mislijo na prihodnje rodove, ki bodo za nami zasedali ta prostor, in obenem ni omejen le na reševanje podnebnih sprememb in onesnaževanja, ampak vključuje tudi prizadevanja za mir, sožitje, povezanost, odpravo revščine in lakote, … torej stvari, ki nas delajo ljudi in nas kulturno bogatijo. Trajnosti razvoj je tako kot varstvo narave kulturna rešitev za kulturne probleme, ki preizkušajo vzdržnost našega planeta, je sklenil.

Hvaležni sodelujočim šolam, mentoricam in mentorjem, učenkam in učencem smo se s slavljenkami razšli z željo, da bi s svojim zgledom in usmeritvami najmlajšim predajale ljubezen do naših krajev in ljudi kot tudi spoštljiv odnos do tistih drugih blizu ali tam daleč proč.