O vprašanju trajnostno-sonaravnega razvoja
V torek, 3. decembra 2013, smo v sklopu Comenius projekta To Do It in letnega programa Biosfernega območja Kras v Promocijsko kongresnem centru Pr Nanetovh v Matavunu v sklopu zadnjega letošnjega srečanja deležnikov gostili dr. Dušana Pluta iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Rdeča nit je bil trajnostni razvoj: utopija ali možnost?
Skozi svojo zgodovino je človeštvo prešlo iz lova in nabiralništva na kmetijstvo, nato na industrijo in v postindustrijsko obdobje. Vselej z rezervo naravnih virov. Te sedaj nimamo več.
Če je človek v času kmetijstva ozavestil potrebo po zaščiti narave, v času industrijske dobe pa potrebo po zaščiti okolja oziroma svojega bivalnega prostora, sedaj človek stremi h trajnostnemu razvoju. Na voljo ima namreč dva scenarija: stabilizacijo ali uničenje svoje vrste in sveta kot ga poznamo.
Prvič v zgodovini človeštva imamo opravka z onesnaženjem okolja na globalni ravni. Človek je postal globalna sila, ki s svojim vplivom seže 30 km v nebo in 100 km v tla Zemlje. Na svetu nas je 7 milijard in zaradi našega vpliva vsako leto izumre 25. – 50.000 vrst živali in rastlin. Trenutno presegamo zmogljivost našega planeta za več kot 40%. Rešitev je trajnostno-sonaravni razvoj, a ga po moči še vedno prekaša kapital.
Ko govorimo o sonaravnem razvoju, govorimo o nujnosti prilagajanja človeških dejavnosti danostim okolja. Za trajnostno-sonaravni razvoj je nadalje nujna znotraj generacijska enakost in socialna pravičnost. Slednja je temelj edinega vzdržnega razvoja za človeško vrsto in naš planet. Vse generacije morajo imeti enak delež naravnih virov. Trenutno nimamo pravega etičnega sistema iz česar izhajata napačna politika in odločanje. Nič ni narobe z razvojem gospodarstva, vendar naj gre ta v ozelenitev. V sosednji Avstriji so npr. na ta račun odprli 200.000 delovnih mest. In kakšna izhodišča za trajnostno-sonaravni razvoj ima Slovenija?
Najbolj ga lomimo pri porabi naravnih virov in okoljskih pritiskih na prebivalca. Tu smo 2 do 5-krat nad zmogljivostjo planeta. Imamo pa (zaenkrat še vedno) izjemen okoljski kapital, visoko kakovost bivalnega in naravnega okolja, policentrični regionalni razvoj, brez hudih destabilizacij okolja. Slovenija se po naravnem kapitalu na prebivalca uvršča med 15 do 20 najbolj privilegiranih držav sveta. Imamo vse naravne kapitale potrebne za 21. stoletje. Naše priložnosti so prehrambna samooskrba, zeleni turizem, predelava lesa, energetska prenova zgradb, obnovitev železniškega sistema, … Zakaj ne stopamo odločno po tej poti? Ker tudi Slovenijo obvladujejo lobiji, namesto stroke.
Biosferna območja, kakršno je naše, so ustanovljena z namenom preizkušanja trajnostnih praks. Zato smo na koncu srečanja z burno razpravo, deležnike povprašali po iztočnicah za raziskovalno in komunikacijsko strategijo Biosfernega območja Kras, ki bo v letu 2014 obeleževalo 10-letnico svojega obstoja. Ob tej priliki bomo, skladno s predlogi deležnikov in mnenji strokovnega sveta zavoda JZ PŠJ, predlagali dopolnitev imena v Biosferno območje Kras in porečje Reke.
