O trajnosti v prehrani
Da je trajnostni razvoj zelo pomemben, govorijo vse pomembne, tudi politične, strategije in ljudje. Govoričenje o njem pa sami vsebini ni naredilo usluge, saj smo ljudje zelo praktičnega uma – kar ne razumemo, sploh če ne vemo kakšna je naša vloga pri tem, prenesemo na tiste, ki odločajo. Enostavno je preložiti odgovornost na druge, zlasti če ne vemo najbolje za kaj naj bi bili pravzaprav odgovorni. A vsaka celota je sestavljena iz majhnih delcev, ki jih oblikujemo, delamo, mislimo le mi in samo mi. Mi imamo moč, da uporabljamo zdrave jedi; obleke, ki jih niso naredili sužnji; dobrine, ki ne vsebujejo strupenih snovi. Le mi se odločamo kdaj bomo šli peš, kdaj in kako bomo zavrgli odpadke, kdaj in zakaj bomo pomagali sosedu, …
Zato smo v Parku Škocjanske jame, Slovenija v okviru UNESCO programa MAB osnovali izobraževanje za trajnostni razvoj, ki ga bomo izvedli skladno z vsebinami projekta COMENIUS, kjer skupaj z OŠ dr. Bogomirja Magajne iz Divače in Občino Divača skušamo vpeljati razumevanje trajnostnega razvoja in trajnostnega delovanja v vsakdanje življenje.
V petek, 22. 3. 2013, smo se tako z mentoricami Mreže šol parka Škocjanske jame in predstavnico deležnikov, – ostali deležniki se na ta lep sončni dan niso odzvali povabilu, - dobili na prvemu delu tega izobraževanja letos, kjer smo se podrobneje seznanili s trajnostjo v prehrani.
O uporabi načel trajnosti v prehrani kot trendu prihodnosti nam je v dvournem predavanju spregovorila Tanja Bordon, univerzitetno diplomirana inženirka kmetijstva in specialistka klinične dietetike, ki je kot dober primer na poti k načelom trajnosti v prehrani že uvodoma omenila blagovno znamko Gostilna Slovenija.
Razložila je, da je trajnost način življenja, ki se na področju prehrane povezuje predvsem s koncepti lokalno, sveže in sezonsko. Trajnost je preprosto poštenost, pravi. Je razvoj, ki naj zadovolji današnje potrebe ljudi, a ne na račun prihodnjih generacij.
Tako sta prednosti lokalnega in ekološkega kmetovanja ohranjanje okolja (narava, pitna voda, biotska pestrost, majhni izpusti CO2) in zagotavljanje višje kvalitete živil, ki so pridelana brez kemičnih gnojil, pesticidov in gensko spremenjenih organizmov. Povpraševanje po ekoloških živilih, pravi, se v Evropi in Severni Ameriki, kjer kraljujejo t.i. civilizacijske bolezni, ki izhajajo iz sedečega dela, vsako leto povišuje za 10%. Največ ekoloških živil na prebivalca porabijo v severni Evropi. V Sloveniji je letna rast prometa z ekološkimi živili 15%, pri čemer slovenski kmetje zagotavljajo le 20% delež od povpraševanja. Kot oviro naši kmetje omenjajo birokracijo in tako mnogokrat na povpraševanje sploh ne oddajajo ponudb, tudi zaradi nezmožnosti zagotavljanja želenih količin in sezonskih nihanj. Zanimiv je podatek, da Republika Slovenija v svojih dokumentih predvideva posebno skrb za zdravo prehrano ogroženih skupin (otrok, starostnikov), kar je voda na mlin ekološkim živilom. S konvencionalno prehrano se namreč v telesih otrok nabira 9-krat več organofosfatov kot pri ekološki.
Trajnost v prehrani pa se ne zaključi pri tem, je povedala Bordonova. Potrošniki, ki sledijo načelom trajnosti želijo več kot le ekološko. Želijo pošteno plačilo za kmeta in vse vpletene, ne želijo izkoriščanja zaposlenih ali celo otrok, želijo kmetovanje, ki ne bo obremenjevalo okolja, kajti konvencionalno kmetovanje ga precej. 52% letnih izpustov CO2 odpade na kmetijstvo (44% na živinorejo, 8% na poljedelstvo). Poleg tega prehranska veriga povzroči še 6% izpustov CO2 s predelavo živil, 13% z njihovo distribucijo (5% s pakiranjem, 4% s transportom, 4% drugo), 29% pa odpade na dejavnosti potrošnika z živili (9% segrevanje živil v kuhinji, 6% hlajenje, 3% kuhanje). Ker dnevno vsak od nas poje 2 kg živil, v Sloveniji to pomeni potrebo po 4.000 tonah živil na dan. Iz navedenih podatkov izhaja, da prehrana ni zanemarljiv faktor obremenjevanja okolja in zato kliče po trajnostnem ravnanju. Slednjega opredeljujejo štiri dimenzije: ekološka, ekonomska, socialna in zdravstvena.
Cilj prve je doseči ekološko stabilnost in ohranitev biodiverzitete. Ta cilj bomo dosegli: 1) z zmanjšanjem porabe mesa, saj je živinoreja velik onesnaževalec; 2) če bomo hrano pridelovali ekološko in lokalno, saj je konvencionalno kmetijstvo problematično z vidika ohranjanja biodiverzitete, onesnaževanja vode in izpustov CO2, z lokalno pridelavo pa denar ostaja doma in ni negativnih učinkov transporta; 3) če bomo jedli sezonsko hrano s čimer bomo omejili izpuste toplogrednih plinov; 4) in z zmanjšanjem odpadkov.
Ekonomsko trajnost bomo dosegli s primerljivimi in poštenimi cenami za proizvajalce in kupce, socialno pa s pošteno trgovino in uživanjem obrokov v prijetnem in sproščenem okolju. Cilj zdravstvene dimenzije trajnosti v prehrani je zaščita pred t.i. civilizacijskimi boleznimi.
V pogovoru s predavateljico smo poudarili, da marsikaj od tega že počnemo oziroma so že počele naše mame in stare mame. Pri novodobnem stremenju k trajnosti v prehrani gre za to, da si nekdanje prakse spet prikličemo v spomin, ne nasedamo preveč reklamam in začnemo spet živeti na trajnostni način. In pri tem ni nič narobe, če se pregrešimo, bistveno je, da globalno začnemo spet delovati v tej smeri.
Izobraževanja bomo nadaljevali s predavanjem o zdravi prehrani, 5. 4. 2013 ob 15h v Promocijsko kongresnem centru Pr Nanetovh. Vabljeni!
Povzeto po uvodu mag. Vanje Debevec Gerjevič in predavanju Tanje Bordon
