Gospodar volkov v slovanski folklori

Bila je deževna, turobna sreda, 25. 3. 2015, popoldan. V goste je prišla dr. Mirjam Mencej, redna profesorica folkloristike in primerjalne mitologije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V sklopu izobraževalnega programa Parka Škocjanske jame, Slovenija je spregovorila o prepletanju narave in kulture skozi prizmo lika gospodarja volkov v slovanski folklori.

V slovenski mitologiji se lik gospodarja volkov ali volčjega pastirja, kot ga tudi imenujejo, skorajda ni ohranil, morda zaradi daljšega obdobja zmanjšanega števila volkov. Slovenija je bila namreč zgodovinsko gledano pred skorajda dvesto leti del Avstro-Ogrske, ki je s svojo lovsko zakonodajo sistematično preganjal zveri na svojem ozemlju od sredine 18. stol. dalje. Rezultat tega je bila dokončna iztrebitev risa ob koncu 19. oziroma začetku 20. stol., blizu iztrebitve pa sta bila tako volk, kot tudi medved (Jonozovič 2003). Nasprotno pa so povedke, zagovori in šege povezane z gospodarjem volkov dobro dokumentirane pri južnih, vzhodnih Slovanih in na Poljskem.

Dokumentirane povedke imajo tipično strukturo, ki govori o človeku (največkrat pastirju), ki skrit (največkrat na drevesu, hrastu) opazuje gospodarja volkov. Ta je upodobljen kot svetnik (sv. Jurij, sv. Martin, sv. Sava, dv. Nikolaj, sv. Klemen, …) – krščanska interpretacija – , beli oziroma sivi volk, starec ali pa gozdni duh (Lešij/Lesovoj) – predkrščanska interpretacija. Slednji volkovom deli hrano oziroma jim določi kam naj gredo ponjo. Zadnji pride h gospodarju volkov hromi ali šepavi volk (tj. znak, da je povezan z onostranstvom), ki zamudi. Gospodar volkov mu veli pojesti skritega opazovalca, kar se praviloma zgodi. Namreč, usodi, ki ti jo je dodelil volčji pastir, ne moreš ubežati.

Povedke z opisano strukturo so pri južnih Slovanih povezane z volčjimi prazniki. Gre za tri do devet dni najpogosteje okrog godu sv. Martina v sredini novembra, ko velja post, prepovedano je delo, magično se zapira gobce volkovom, ščiti se živino pred volkovi, prepovedan je odhod v gozd in delo z živino, na hišnem pragu pa se npr. v Srbiji, Makedoniji in Bolgariji žrtvuje črnega (tudi barvastega) piščanca ali petelina. Te šege odsevajo strukturo povedke o gospodarju volkov. Ker gospodar volkov pošilja volke nad živino, je ta v tem času še posebej ogrožena in jo je potrebno posebej ščititi. Ker velja, da opazovalca delitve hrane volkovom s strani gospodarja volkov doleti smrt, je prepovedano oditi v gozd. Ker zadnji šepavi volk poje vidca, mu namesto človeka, žrtvujejo črnega petelina itd.

Gospodarja volkov najdemo tudi v zagovorih ali blagoslovih (predvsem vzhodnih Slovanov, Poljakov, tudi Slovencev, ..., ne pa med južnimi Slovani), ki jih izvajajo pastirji (za »čarovnicami« so ti predstavljali druge najpogostejše žrtve na grmadah) najpogosteje na god sv. Jurija. Slednji zagovarjajo ali blagoslavljajo tako, da verbalno s ključi zapirajo volkovom gobce ali pa jim postavljajo ograje oziroma zamejitve. Sv. Jurij ima tako kot sv. Martin vlogo volčjega pastirja, torej se h njemu ljudje potom zagovarjanja obračajo tudi po pomoč (»naj zapre svoje živali«).

Opisane povedke, prazniki in zagovori ali blagoslovi tvorijo celoto o gospodarju volkov. Obstaja pa razlika, pravi dr. Mencejeva. V povedkah in šegah gospodar volkov pošilja volkove naokrog jesti. Le te torej govorijo o prihodu volkov, o času, ko so le-ti posebej nevarni. V zagovorih ali blagoslovih pa se poudarja pregon oziroma odgon volkov. Zakaj?

Vse skupaj postane razumljivo, pravi, če vemo, da se je po tradicionalnem koledarju leto delilo le na zimo in poletje. Opisane šege so torej povezane s koncem poletja oziroma začetkom zime ter zapiranjem živine v hleve (na martinovo) ali pa z začetkom poletja in prvim dnem paše (na jurjevo). Do 23. aprila imajo volkovi gobce odprte in lahko napadajo živino, ki je ostala v gozdu, od pomladi do jeseni, pa se jim gobce zaklene, in živine ne smejo več jesti.

Iz tega izhaja, da je gospodar volkov mitično bitje za katerega so nekoč verjeli, da jeseni izpušča volkove, spomladi pa jih zapira. Dneva, ko se to zgodi, sta dneva, ko se začne zima oziroma poletje. Vse to pa pomeni, da nam izročilo gospodarja volkov ohranja spomin na živinorejski letni ciklus Slovanov oziroma nanje meječih narodov, ki se glede na geografsko lego lahko v časovnih mejnikih nekoliko razlikuje.

Za poglobljeno seznanitev, sezite po sledečem čtivu:

Mirjam Mencej, Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah:
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Q2Z00RWP

Marko Jonozovič, Volk (Canis lupus L.):
http://www.volkovi.si/wp-content/uploads/2014/10/strokovna-izhodisca-vzpostavljanje-natura-2000-volk.pdf